MEDNARODNA ZNANSTVENA KONFERENCA »GENERACIJSKE RAZLIKE KOT IZZIV ZA IZSELJENSKE IN ZAMEJSKE SKUPNOSTI V PRIMERJALNI PERSPEKTIVI«

27. in 28. junija 2011 je v prostorih Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti potekala mednarodna znanstvena konferenca z naslovom »Generacijske razlike kot izziv za izseljenske in zamejske skupnosti v primerjalni perspektivi«. Znanstveno srečanje so organizirali Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Inštitut za narodnostna vprašanja in Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Medtem, ko je bil prvi dan konference, ki ga je s svojim uvodnim nagovorom otvoril predsednik Komisije državnega zbora za Slovence v zamejstvu in po svetu Miro Petek bil posvečen izzivom, s katerimi se srečujejo izseljenske skupnosti ter vlogi mladih pri njihovem ohranjanju in razvoju, so bili fokus drugega dne izzivi medgeneracijskih razmerij in vloga mladih v zamejskih skupnostih.

Udeležence drugega dne konference je pozdravil minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš, ki je v svojem govoru poudaril, da se danes svet spreminja in da se spreminja tudi odnos do manjšin. Tako v Evropi do pred 20 leti nihče ni želel govoriti o manjšinah, saj naj bi bila to tematika, ki povzroča probleme in ponekod celo vojne. Danes se o tej tematiki govori, aktivno se iščejo rešitve in ustanavljajo organizacije, ne le v Evropi, temveč tudi v Združenih državah Amerike. Svet je danes bolj povezan, odnos do drugih kultur pa vedno boljši, če že ne prijazen pa vsaj toleranten. Zato se danes slovenska mladina v sosednjih državah počuti bolje. Biti Slovenec ni več slabo. Biti Slovenec je celo dobro, saj se mladi počutijo kulturno pa tudi gospodarsko bogatejše, kar je moč pripisati intenziviranja čezmejnih gospodarskih in ostalih stikov med sosednjimi državami in Slovenijo. Danes je vse bolj fluidno in manjšine se bodo morale temu prilagoditi, predvsem bo to naloga mladih. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v tem oziru naredil korak naprej s sprejemom Akcijskega načrta sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu in s kreiranjem posebne rubrike Mladi na spletni strani Urada. Pomembno in prav pa je, da se začne na to problematiko gledati tudi iz znanstvene plati, da vidimo kako in kam se stvari razvijajo. Še bolj pomembno pa je pri obravnavi te tematike sodelovanje znanstvenih inštitucij v Sloveniji z zamejskimi v sosednjih državah.

Tekom obeh dni konference so predstavljali svoje ugotovitve in diskutirali na temo medgeneracijskih razlik in njihove vloge za ohranjanje in razvijanje izseljenskih in zamejskih skupnosti raziskovalci, ki se ukvarjajo s etničnimi vprašanji v svetu in zamejstvu in so slovenskega rodu. Temeljni poudarek diskusij pa so bila tri bistvena vprašanja s katerimi se bo v prihodnosti potrebno soočiti pri iskanju načinov za nadaljnji razvoj slovenskih skupnosti izven Republike Slovenije, in sicer vprašanje jezika, identitete in medgeneracijskega dialoga. Razpravljavci so soglašali, da v danih spremenjenih okoliščinah znanje slovenskega jezika ne more biti več bistveni element izražanja slovenske narodnostne identitete, saj se ta lahko izraža tudi na druge načine. Soglašali so tudi, da danes že obstaja vrsta možnosti za učenje slovenskega jezika, da pa je potrebno razmisliti o uvajanju novih modelov in metod poučevanja, ki bodo privlačnejše za mlade in hkrati odgovor na izzive, ki jih prinaša proces globalizacije. Vprašanje sodelovanja in podpore mladim v zamejstvu in po svetu ni moč obravnavati ločeno od starejših generacij, temveč je potrebno  spodbujati medgeneracijski dialog preko katerega naj obe generaciji poiščeta skupne točke in preko le-teh možnosti za razvoj in ohranjanje skupnosti.

Na konferenci so bili sprejeti sledeči sklepi:

• Položaj je različen med državami, v katerih živijo Slovenci. Ponekod je interes za sodelovanje mladih večji, drugje pa manjši, kar se naj upošteva tudi pri nadgrajevanju in oblikovanju politik. Manjši interes mladih je posledica generacijskih razlik in pomanjkanja medgeneracijskega sodelovanja.
• Vplivi globalizacijskih procesov zmanjšujejo jezikovno usposobljenost mladih pripadnikov slovenske izseljenske skupnosti in avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah.
• Na področju ohranjanja in učenja slovenskega jezika je treba poiskati in podpirati nove in za mlade bolj privlačne modele in metode učenja slovenskega jezika. Pomembna alternativa ali dopolnitev k sobotnim slovenskim šolam v prekomorskih državah so lahko nekaj tedenski seminarji, ki bi lahko k učenju bolje pritegnili mlade.
• Spremenjene okoliščine, ki so posledica večjega vpisa otrok iz mešanih zakonov zahtevajo nove metode, modele in didaktične pristope, upoštevajoč tudi dosedanje integracijske procese, ki so pripomogli k ohranitvi šolstva v celotnem obmejnem območju. Organizira naj se poseben posvet o novih didaktičnih možnostih in izobraževanju učiteljev in poiščejo sinergije z rezultati sorodnih projektov sofinanciranih s sredstvi državnega in evropskega proračuna.
• Okrepijo naj se prizadevanja na različnih nivojih za vzpostavitev univerzitetnih programov  za študij slovenščine v državah, kjer živijo Slovenci.
• Še naprej naj se vzpodbuja študij otrok, ki so pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, v Sloveniji, saj so tako izobraženi kadri bodoči nosilci razvoja. 
• Slovensko identiteto je potrebno interpretirati in na vseh nivojih promovirati širše, in sicer v smislu, da naj izključno ne temelji na poznavanju slovenskega jezika, temveč se naj prepoznava kot dvojna ali celo  transnacionalna oziroma  kozmopolitanska  identiteta, ki obsega različne oblike izražanja.
• Mladi pripadniki slovenske skupnosti z dvojno ali transnacionalno identiteto lahko predstavljajo za Slovenijo in državo v kateri živijo poseben potencial, ki ga je potrebno prepoznati in v najrazličnejših oblikah sodelovanj tudi podpirati, pri čemer pa naj prevzamejo določene odgovornosti tudi mladi.
• Posebej je potrebno podpirati neverbalno komunikacijo mladih, ki z domovino svojih staršev ali starih staršev vzpostavljajo kontakt s kulturno dediščino, takšno neverbalno komunikacijo pa lahko kasneje nadgradijo z učenjem slovenskega jezika.
• Mladim je potrebno ponuditi nove kulturne vsebine in jim predstaviti dobre prakse in prednosti takšnega kulturnega bogatenja, s čemer se spreminja percepcija mladih do domovine svojih staršev ali starih staršev ter obratno, Slovenije do njenih izseljenskih skupnosti in manjšine. 
• Vzpostavljajo naj se platforme, ki omogočajo  medsebojno sodelovanje mladih preko novih telekomunikacijskih tehnologij, ki presegajo društvo, ali celo državo, kjer mladi živijo.
• Še naprej naj se podpira (finančno, vsebinsko) organiziranje mladih pripadnikov avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah, ki lahko v kasnejših življenjskih obdobjih prevzemajo ključne naloge za razvoj skupnosti.
• Zavedanje o medgeneracijskih razlikah je pomembno za razvoj narodne skupnosti. S pomočjo Slovenije se naj podpirajo še posebej tisti skupni projekti, ki vzpodbujajo sodelovanje oziroma komunikacijo med mlajšo in starejšo generacijo, pri čemer se prenašajo znanje in izkušnje med generacijami.
• Še naprej se naj vzpodbuja sodelovanje med Slovenci v zamejstvu in po svetu s posamezniki in različnimi inštitucijami oziroma organizacijami v Sloveniji, različne oblike sodelovanja, življenje in delo v slovenskih izseljenskih skupnostih in manjšine pa promovira v medijih.
• V sodelovanju s slovenskimi raziskovalnimi inštituti bo Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu okrepil prizadevanja za uveljavitev koncepta skupnega slovenskega kulturnega prostora na področju znanosti, s poudarkom na območju, kjer živi avtohtona slovenska narodna skupnost. Namen je povezati  intelektualni potencial Slovencev v Italiji (znanstvenikov, raziskovalcev), ki ga označujejo geografska razpršenost – delovanje na univerzah in v raziskovalnih centrih na območju poselitve slovenske narodne skupnosti iz sosednjih držav, v drugih mestih, v Sloveniji in v tujini.
• Medgeneracijski dialog potrebuje stalno znanstveno spremljavo, kjer je poudarek na proučevanju načinov za izboljšanje medgeneracijskih komunikacij in primerjalnih dobrih praks.